Opozarjamo na nepravilnosti

Knjižničarke pri ministrici

Članice predsedstva Svizove Sekcije šolskih knjižničarjev smo bile sredi januarja letos sprejete pri ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Maji Makovec Brenčič. /…/ O tem srečanju smo se dogovarjali že od pozne jeseni. Vzrok? Mnogo težav in nerešenih vprašanj se je nabralo na plečih šolskih knjižničarjev v zadnjem času.

Večinoma ne gre za nove težave (z izjemo COBISS-a), pač pa za večletna kopičenja in pometanja pod preprogo. Knjižničarji smo običajno sami na šoli, nimamo sogovornika, nihče ne pozna našega dela. Tako so tudi naše težave za preostale zaposlene in vodstvo nepomembne, neslišane, nerazumljene. Čutile smo, da je treba dvigniti glas in preskočiti stopničke. /…/

Tudi o butalski pogruntavščini

Predsednica sekcije Marija Andrejčič nas je predstavila in v nadaljevanju vodila pogovor. Urška Ščavničar Cunder je najprej izpostavila problematiko učbeniških skladov, ki z vidika šolskih knjižničarjev še zdaleč ni tako zgledno urejena, kot se je skušalo prikazati v medijih, tudi z izjavami ministrice. Kar čez noč smo vsi knjižničarji dobili novo delovno nalogo, brez sprememb normativov. /…/ Plačilo, ki to ni, pa je sramotno in žaljivo. Gre za poniževanje in omalovaževanje našega dela. Ministrici je predlagala ureditev s sistemizacijo. Plačilo na način, kot ga predvideva veljavni pravilnik, pa bi morali nemudoma zvišati in zapisati, da je to le začasna rešitev, in sicer do sprememb pravilnika o normativih in standardih. Seveda smo se dotaknili tudi butalske pogruntavščine v zvezi z učbeniškim gradivom za prvošolce.

Andreja Urbanec je spregovorila o premnogih zaprekah prehoda na COBISS. Pojavljajo se organizacijske težave in tehnične (sofinanciranje strojne opreme). Po ZKnj (Zakonu o knjižničarstvu) bi morale vse šolske knjižnice delovati v sistemu COBISS do konca leta 2018, nekaterim šolam pa se še ni niti uspelo uvrstiti na usposabljanje. Opozorila je na nujno medresorsko uskladitev članarin za COBISS – splošne knjižnice članarin ne plačujejo, šolske pa jih še vedno. Dotaknila se je tudi omejevanja števila šol, ki bi lahko koristile konverzijo. Izpostavila pa je tudi problematiko vrtcev, ki so pridružene šolam (226), in sicer v smislu vrednotenja dela šolskega knjižničarjevega in končno tudi gradiva, za katerega vrtci dobijo sredstva, a marsikje ostaja neevidentirano. V Nacionalni strategiji o pismenosti je v pripombah predlagano delovno mesto knjižničarja v vrtcu, kar je predlagala tudi Andreja Urbanec.

Težave z vrednotenjem

Naslednje problemsko področje, pedagoško delo šolskega knjižničarja in učno obveznost medpredmetnega področja knjižnično informacijsko znanje (KIZ), je predstavila Alja Bratuša. V petih Ranganatanovih zakonih je zaobjela pomembno pedagoško vlogo, ki jo imamo šolski knjižničarji ter opozorila na nujen dokument, ki ga tudi čakamo in še ni bil oblikovan po Zknj (2015), to je na Strategijo razvoja šolskih knjižnic.

Šolska knjižnica je prva in včasih edina, s katero se sreča marsikateri slovenski državljan, saj je v naši državi obvezna le osnovna šola. Nedvomno visoka usposobljenost šolskih knjižničarjev vpliva na uspehe učencev tako pri učnih dosežkih kot v bralni pismenosti ter primerljivih testih NPZ.

Težave se pojavijo pri vrednotenju našega dela od vodstev. Naše pedagoške ure, tako ure KIZ-a, kot ure nadomeščanja ali pa ure v sklopu športnih dni in drugih, nam niso priznane in se nam štejejo drugače kot učitelju. Zgovoren primer: Po končanem športnem dnevu učitelj odide domov, knjižničar pa še v knjižnico za uro ali dve. Kakšna je bila ta dan razlika v njunem delu?

Irma Krečič Slejko je izpostavila tudi nehvaležno dejstvo, da je KIZ le razširjen del kurikula, kar pomeni, da je te učne ure le priporočeno izvajati, ni pa to obvezno. Dejstvo je, da gre pri predmetu knjižnično informacijsko znanje za učni proces, za kar je treba sestaviti letni načrt dela, sprotne učne priprave, pripraviti didaktična sredstva, potrebna za izpeljavo pouka v šolski knjižnici. Načeloma se te ure izvajajo v tandemu z učiteljem. Medtem ko se učitelju te ure štejejo kot pedagoško delo, se šolskemu knjižničarju ne.

Knjižničarke ne nadomešča nihče

Alja Bratuša je znova poudarila, da je delo šolskega knjižničarja v prvi vrsti pedagoško. Le tako lahko bistveno vplivamo na uspešnost učencev. Poleg tega pa smo šolski knjižničarji tudi informacijski strokovnjaki, nosilci nacionalnih in mednarodnih projektov na šoli, delujemo na vseh področjih vzgoje in izobraževanja ter velikokrat poznamo učence bolje kot marsikateri učitelj …/…/.

V nadaljevanju je Marjana Rojnik izpostavila, kako pogosto šolski knjižničarji nadomeščamo odsotne učitelje. /…/ Dostopnost knjižnice je, ko šolska knjižničarka nadomešča odsotnega učitelja, drugim učencem in učiteljem s tem onemogočena. Šolske knjižničarke ne nadomešča nihče. Urša Bajda je opozorila, da je nujno dodati, da v šolski knjižnici izvajamo tudi varovanje čakajočih učencev, varstvo vozačev; medtem ko se učiteljem te ure štejejo v doprinos (so nad njihovo obveznostjo), so te ure mnogim šolskim knjižničarjem kar dodeljene v rok osmih delovnih ur, medtem pa njihovo strokovno delo – interno bibliotekarsko delo ostaja in ga morajo po svojih močeh nadoknaditi. Tudi to bi bilo treba sistemsko urediti.

/…/ Tudi šolski knjižničarji, enako kot učitelji, pripravimo učne priprave za posamezno učno enoto, pripravimo LDN, potrebujemo čas za pripravo didaktičnega gradiva, informativno spremljanje, diferenciacijo pouka glede na različne sposobnosti učencev. Kljub temu pa se nam vse šteje v osemurni delavnik. Menimo, da smo tu podcenjeni, saj z izvajanjem pedagoškega procesa nismo enaki učiteljem.

Naše zahteve

Interno strokovno bibliotekarsko delo zajema 25 odstotkov delavnega časa šolskega knjižničarja. Drugo delo, tudi izposoja, ki ni le to, pa je pedagoško. Šolski knjižničarji smo kot učitelji navzoči tudi na pogovornih urah, roditeljskih sestankih, predavanjih, prireditvah, ki jih tudi sami koordiniramo za celotne šole, kot so: bralna značka, medgeneracijsko branje in drugi projektni dnevi in dnevi dejavnosti. Poleg vsega tega pa so nam v preteklem letu dodelili še učbeniški sklad.

Zahtevamo smiselno ovrednotenje dela šolskega knjižničarja z zmanjšanjem delovne obveznosti ter prerazporeditvijo dveh ur na dan na delo zunaj šole, kot se dejansko izvaja, saj kljub osemurni prisotnosti večina idej, priprav na učni proces ter sledenje novostim in prebiranje raznovrstne literature, da lahko svetujemo branje drugim – torej naše osnovno poslanstvo, dejansko izvajamo na vseh drugih mogočih mestih.

/…/ Vse vas vabim, da si preberete zapisnik našega srečanja, ki vsebuje tudi nekatere neposredne odgovore sodelujočih z ministrstva na naša vprašanja. Zapisnik je objavljen na Svizovi spletni strani (https://www.sviz.si/sekcija-solskih-knjiznicarjev/).

Naj se naš glas sliši

Pomembno je, da smo začeli opozarjati na nepravilnosti, ki že preveč let bodejo v oči, nihče pa ne stori ničesar. Zato smo se odločili, da bomo sami morali nekaj storiti za nas.

Želimo, da se naš glas sliši. Želimo, da to vedo vsi, ne le knjižničarji, ki to dnevno živijo. Upamo, da nam bo, poleg ministrstva, prisluhnil še kakšen ravnatelj, ki bo morda ob branju tega članka začel nekoliko drugače gledati na knjižničarja.

/…/

URŠKA ŠČAVNIČAR CUNDER

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 4, stran 3, ki so izšli 16. februarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?