Stavkamo
Zbrani za vse razžaljene in ponižane
Dragi kolegi učitelji, v sredo, 14. marca letos, smo se zbrali na shodih po Sloveniji, ker bi radi od vladne politike slišali, zakaj tako malo ceni delo učiteljev. Naj tudi jasno pove, da učiteljstva ne potrebuje. Zakaj je delo izobraževalcev v tej državi tako podcenjeno? Premier je res odstopil, a njegova vlada in politika sta vodili državo zadnja leta, ki so privedla do nezadovoljstva in stavkovnih poplav v zadnjih mesecih.
Ne zahtevamo nič več, kot imajo drugi primerljivi poklici, zahtevamo samo to, da se vrednotenje dela učiteljev izenači s po izobrazbi primerljivimi poklici …
Privatizacija šolstva?
Vladna politika naj že enkrat jasno pove (tudi v tem predvolilnem času), da izobraževanje ni pomembno za prihodnost naše države … Naj pove, kaj se skriva za takšnim podcenjujočim odnosom do učiteljev in odličnega šolstva v naši deželi, kar konec koncev kažejo tudi rezultati raznih raziskav …
Naj pove, ali tak odnos pomeni začetek privatizacije šolstva, ker če bo javnemu šolstvu namenjala tako malo sredstev, bo do tega prišlo … /…/ Bojim se, da se za tem mačehovskim odnosom do slovenskega učiteljstva skriva privatizacija šolstva. To pa vemo, kaj pomeni. Elite se bodo lahko kakovostno šolale, za narod bo pa vse dobro. In tukaj bi morali ljudje zastriči z ušesi in podpreti slovensko učiteljstvo; najkrajšo bodo namreč potegnili ljudje in njihovo otroci.
Politika naj se izjasni, zakaj se tako mačehovsko obnaša do svojih državljanov (davkoplačevalcev), ki želijo biti, čeprav so samo učitelji, enakopravni člani slovenske družbene skupnosti.
Zmeraj nosilci napredka
Učitelji smo bili v zgodovini vedno nosilci napredka. /…/ Dejstvo je, da so jezik, kultura in izobrazba trije temelji naroda. Brez tega naroda ni. In tukaj se zdaj postavlja vprašanja, ali želimo boljše in bolj kakovostno življenje zase in za naše zanamce ali pa nam je vseeno, kakšna bo prihodnost našega naroda.
V Sloveniji imamo kakovostno šolstvo od vrtca do univerze, kar kažejo tudi odlični dosežki naših cicibanov, učencev, dijakov in študentov …
Boleča je tudi zavist, ki se je Slovenija ne more znebiti, zavist do delavcev, ki se borijo zase. /…/ Vsak ima pravico do organizacije in izražanja svojega nezadovoljstva. Veliko lažnih novic je bilo podano v javnost o učiteljih in njihovem delu. Ne poznam pa nikogar, ki se je sam izobraževal … Učitelji stojimo za izobrazbo vseh poklicev … /…/ Hvala mojim učiteljem, ki jim ni bilo vseeno za mojo izobrazbo. Naučili so me brati, pisati in računati, naučili so me pozitivnega odnosa do sočloveka, predvsem pa so me naučili, da se je treba za dosego ciljev potruditi in vztrajati …
Smo vzorniki naših učencev
Učitelji smo, poleg družine in okolja, iz katerega prihajamo, tudi vzorniki svojih učencev in dijakov. Zato je naše delo, naše poslanstvo, še toliko bolj zahtevno in precizno. Učenci v šolah preživijo skoraj tretjino dneva in ne verjamem, da je družbi popolnoma vseeno, kako kakovostne so te šole in kako kakovostni so učitelji, ki v njih poučujejo. Tudi staršem ne sme biti vseeno, kakšne šole obiskujejo njihovi otroci. In tudi učiteljem ni vseeno, kakšen šolski sistem imamo. Zato smo se učitelji zbrali na shodih (in še se bomo), ker nam ni vseeno. /…/
Dejstvo je, da se z vlaganjem denarja v šolstvo ohranja kakovost šolstva. In dejstvo je, da se človekov ugled utrjuje tudi s plačilom, ki ga dobi za svoje odlično opravljeno delo. Tudi zato smo organizirali proteste po desetih mestih naše domovine. Ker ne smemo dovoliti, da bi se kakovost in ugled šolstva zmanjševala tako, kot se to dogaja že zadnjih deset let.
Veliko grdih besed je bilo izrečeno o učiteljih in njihovem boju za pravice. Nisem pa še slišala učitelja, ki bi rekel, da si ljudje v zasebnem in državnem gospodarstvu ne zaslužijo boljših plač. Že sam izraz minimalna plača je žaljiv, znesek še bolj. Zato tukaj javno pozivam vse nezadovoljne delavce, da javno povedo, kaj jih moti, boli, kakšno je njihovo nezadovoljstvo … Učitelji vas bomo podprli. Zdaj smo v izkoriščevalskem kapitalizmu in kapitalist si sam ne bo kar tako znižal dobička, zato da bi nagradil svoje delavce … Mogoče kje, kjer imajo socialni kapitalizem; a neoliberalni še ni prišel do te stopnje.
Le združeni in povezani smo močnejši
Zanimivo je, da se tako radi ukvarjamo z drugimi poklici in s plačami. Če bi se bolj ukvarjali s sabo, bi lahko bolj stisnili neoliberalno politiko, ki nam kroji usodo. Zgodovina je pokazala, da če se delavci združimo in povežemo, lahko dosežemo dvig kakovosti življenja za vse …
Zato, dragi kolegi, zdaj ne smemo obupati. Pokazati moramo, da nam ni vseeno, da se oblast resnično norčuje iz učiteljstva, ki je temelj zdrave družbe vsake razvite države.
/…/
Nič drugega nam ne preostane, kot da vztrajamo, da smo povezani, da ne dovolimo razdora, pa čeprav vsi ne mislimo enako.
Če hočemo dvigniti ugled našemu poklicu, ki je bil včasih spoštovan, moramo vzdržati v letošnji pomladi, poletju in jeseni stavkovno obarvani.
Vlada je pokazala pravi odnos do svojih državljanov s tem, ko je premier Cerar 14. marca letos odstopil s položaja. To je najlažja pot za rešitev težav. Toda če človek sprejme zahtevne državniške funkcije, se mora zavedati, da je lahko delo tudi zapleteno in zahtevno ter ne le všečno.
Ko smo leta 1991 sprejeli spremembo sistema, se praktično nismo zavedali, kaj pomeni kapitalizem. Neoliberalnega kapitalizma pa sploh nismo poznali.V kapitalizmu so dogovori, stavke in demonstracije nekaj legalnega za izražanje nezadovoljstva ali zahtevo sprememb. V Sloveniji te tradicije ni, zato so shodi stavkajočih dvignili toliko prahu. Dragi državljani, zavedati se morate, da v neoliberalizmu kapitalist ne bo pristopil do delavca in ga vprašal, ali bi imel višjo plačo ali še kakšno pravico. Delavec mora sam izraziti svoje nezadovoljstvo. Trenutno potekajo demonstracije v Franciji in železničarje so podprli delavci vseh sektorjev. Najprej v pogovorih za mizo s socialnimi partnerji, nato tudi drugače, s stavko ali shodi in z demonstracijami. Zavedati se je treba tudi, da če stavkajočim ne bo uspelo pridobiti svojih zahtev, delavci drugih sektorjev zato ne bodo dobili višjih prejemkov. Ali obratno: če bo stavkajočim uspelo pridobiti svoje zahteve, drugi delavci in upokojenci ne bodo izgubili svojih prejemkov.
Zbrani za vse razžaljene in ponižane
V neoliberalizmu nam lahko samo skupaj uspe narediti družbo pravičnejšo za vse, saj je delavski in državljanski skupni sovražnik le izkoriščevalski kapitalizem, ki skrbi samo za to, da elite dobro živijo. /…/
Zato smo se učitelji 14. marca letos zbrali na shodih tudi za vse razžaljene in ponižane ljudi naše družbe. Za vse, ki si ne bodo mogli privoščiti zasebnega šolstva; za vse izkoriščane delavce z minimalnimi plačami; za vse naše upokojence, ki so zgradili to deželo, zdaj pa v njej životarijo; za vse prekarce, ki se prebijajo iz meseca v mesec; za vse mlade, ki jih v neoliberalnem kapitalizmu ne čaka prav lepa prihodnost … Dragi državljani, podprite ljudi, ki so se organizirali in se borijo za svoje pravice, saj vam ne bodo vzeli ničesar vašega.
Dejstvo pa je, če bodo vlade tudi v prihodnje gospodarile tako, kot so do zdaj, se bodo stavke, demonstracije in shodi ponavljali vsakih nekaj let. Kar navadimo se na to. Najslabša sta status quo in slovenska zavist, ki prevečkrat po nepotrebnem zaneti sovraštvo med ljudmi.
MAJA ANTONIČ
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 7, stran 5, ki so izšli 30. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
