Od promoviranja do agitiranja

Šole na trgu

V zadnjih nekaj letih smo v poklicnem oz. strokovnem šolstvu priča vse bolj intenzivnemu ukvarjanju s promocijo srednješolskih programov in poklicev. »Beseda promocija pomeni vrsto načrtovanih dejavnosti, ki imajo za cilj ustvariti močno prepoznavnost, uveljavitev in pozitivno vrednotenje določenega izdelka, storitve, blagovne znamke, identitete, regije ali države.« (Center RS za poklicno izobraževanje)

Šole, ki so se hočešnočeš nenadoma znašle na trgu in žal zapadle vsem tržnim zakonitostim, so bile prisiljene sprejeti ta izziv in se začeti sistematično ukvarjati s tem, kako sebe in poklice, za katere izobražujejo, predstaviti javnosti v čim boljši luči.

Od vpisa odvisna prihodnost šole

Nekatere so v ta namen ustanovile delovne skupine in celo pisarne za promocijo, kjer se načrtujejo aktivnosti in snujejo strategije za čim uspešnejšo promocijo. Povečano zanimanje, usposabljanje in izpopolnjevanje na tem področju imajo brez dvoma svoje prednosti, saj je posledica tovrstnega prizadevanja vidna v dvigu kakovosti vseh promocijskih aktivnosti od samih predstavitvenih nastopov do dovršenega pisnega in drugega informativnega gradiva.

Kot vsaka dobra promocija ima tudi ta svojo obliko, metodo, orodje in komunikacijske kanale, svoj cilj in ciljno publiko. Prav pri slednjih dveh se s svojo sicer dobronamerno akcijo zlahka znajdemo na spolzkem terenu, kjer promoviranje poklicev bolj ali manj zavedno zdrsne v agitiranje za poklic, z enim samim namenom – doseči čim več vpisanih kandidatov v razpisane izobraževalne programe, saj je žal predvsem od tega odvisna finančna (ne)stabilnost in s tem prihodnost šole.

S figo v žepu

Če želi srednja šola doseči svojo ciljno publiko, torej učence osnovnih šol, se mora v vsakem primeru povezati z lokalnimi osnovnimi šolami in vsaj delno sodelovati pri njihovi pomembni nalogi poklicne orientacije. V ta namen se srednja šola poslužuje različnih oblik – od obiskov osnovnošolcev na njihovih šolah, do delavnic, ki jih za učence pripravijo srednje šole, in seveda do osrednjega obveznega informativnega dne. Srednja šola naj bi se v ta proces vključevala zgolj z namenom pomagati učencu pri njegovi poklicni odločitvi. Žal pa srednje šole v ta občutljivi proces pogosto stopajo s figo v žepu in se brez poznavanja osnovnih zakonitosti poklicne orientacije osredotočajo le na to, kako privabiti v svoje programe čim več mladih. Promotorji ob tem zlahka prekoračijo okvirje informiranja kot zanje edine dovoljene dejavnosti poklicne orientacije in s tem popolnoma nekritično privzamejo vlogo poklicnega svetovalca. Ob tem povsem zanemarijo, da je oblikovanje poklicnega interesa najprej psihološki proces, ki se je začel že mnogo prej, kot bo sprejeta poklicna odločitev.

Veliko je raziskano in napisano o tem, kako posamezni osebnostni tip korelira z izbiro poklica in poznejšim zadovoljstvom v poklicni karieri.

Vsi učenci so pred časom ob koncu osnovnega šolanja opravljali testiranje sposobnosti s pomočjo testne baterije MFBT (multifaktorska baterija testov), ki meri prostorsko predstavljivost in veščine zaznavanja, pomembne na področju umetnosti, znanosti in tehnike. Pomanjkljivost tega testa je bila v tem, da je meril predvsem kognitivne sposobnosti učencev in zanemaril njihove osebnostne lastnosti.

Pomembne osebnostne značilnosti

To pomanjkljivost preseže v evropski praksi manj znani test MBTI (Myers–Briggs Type Indicator). Ta temelji na teoriji, ki razvrsti populacijo v šestnajst osebnostnih tipov glede na naslednje polarizacije: ekstravertiranost ali introvertiranost, čutenje ali intuicija, razmišljanje ali občutenje ter sprejemanje ali presojanje. Teorija predpostavlja, da preferenčne funkcije vplivajo tako na osebne kot tudi na poklicne interese. Zaradi nekaterih strokovnih pomislekov je uporaba tega testa omejena.

Bolj empirično preizkušena pa je Hollandova teorija izbire poklica, ki izpostavi šest tipov osebnosti in jih razvršča v realistični, raziskovalni, umetniški, socialni, podjetniški in konvencionalni tip. Izbira poklica, občutek zadovoljstva ter uspeh z delom so odvisni od posameznikove izbire tistega delovnega okolja, ki ustreza njegovemu tipu osebnosti. Ta test poklicnih interesov se uporablja tudi za slovenske potrebe.

Kakovostno in strokovno karierno svetovanje mora torej upoštevati najprej posameznikove osebnostne značilnosti; te ga pred izbiro poklica usmerijo v določeno delovno področje. Ker promotor teh značilnosti ne pozna, si tudi ne sme dovoliti, da nekemu posamezniku ali skupini ponudi določen poklic in hkrati zagotovilo, da je to dobra, če ne celo najboljša izbira zanj.

Prepričevali naj ne bi

Da je promocija srednješolskih poklicev na marsikateri slovenski srednji šoli ušla z vajeti, da slutiti tudi vsebina priročnika »Kratek priročnik učinkovite promocije strokovnega in poklicnega izobraževanja«, ki ga je izdal Center RS za poklicno izobraževanje. Ta svetuje promotorjem, naj svoje občinstvo prepričujejo. Kadar je govora o prepričevanju, pa smo zagotovo bolj na področju reklame in marketinga kot na področju poklicne orientacije.

Promotorji so dolžni dati izčrpne, jasne in verodostojne informacije o tem, kar promovirajo. Če so sami predstavniki poklica, ki ga predstavljajo, lahko povedo tudi, kaj je njega/njo pritegnilo in zakaj on(-a) rad(-a) opravlja ta poklic. Nikakor pa ne bi smeli sklepati, da to isto drži tudi za njihovo občinstvo. Še bolj nedopustno je svoje poslušalce prepričevati o tem, kaj je zanje najboljša poklicna izbira in jih nekritično vabiti v svoje izobraževalne programe. Takšna praksa je sporna ne samo z vidika poklicne etike in odnosa do mladih, ki iščejo svoj (po)klic in kariero, pač pa tudi z vidika razvrednotenja dela vseh služb in institucij, ki se profesionalno ukvarjajo s poklicno orientacijo mladih.

JULIJA FEKONJA

TINA FEKONJA