Letu prostovoljstva smo namenili projektni teden
28.9.2011, avtor: Darja Fuchs, Ekonomsko trgovska šola Kranj / rubrika: zanimivo
Prostovoljstvo je pomemben izraz državljanske participacije in demokracije ter instrument za uresničevanje evropskih vrednot, kot sta solidarnost in nediskriminacija. Prav za te vrednote se je zavzemala Evropska
komisija za prostovoljstvo in predlagala leto 2011 za Evropsko leto prostovoljstva. Osebno sem v številnih
medijih zasledila kar nekaj skupnosti mladih, ki so dejavni na tem področju. Vse to je v meni zbudilo zanimanje, saj menim, da je prostovoljstvo med mladimi še posebej pomembno, ker spodbuja boljše in plemenitejše odnose v družbi. Ker na mladih svet stoji, torej mogoče tudi boljši jutri v naši družbi.
Misel mi je hitro ušla na dijake šole, na kateri poučujem. Tudi oni so pogosto prostovoljci v prostem
času (gasilci, animatorji, mentorji), a tudi v šoli (medvrstniška pomoč). S tem namenom sem na sestanku programskega učiteljskega zbora, na katerem so se zbirali predlogi za vsebine projektnega tedna, predlagala teden v duhu prostovoljstva. Moj predlog je bil s strani vodij PUZ toplo sprejet in moje ideje smo kmalu zatem začeli tudi resno uresničevati.
Po mojem predlogu so kolega iz kolektiva in starši otrok z Downovim sindromom izrazili željo, da bi pomagali otrokom, mladostnikom in odraslim posebnimi potrebami. Skupaj bi jim pomagali priti do znanja na njim prilagojen način. Preden smo zamisli predstavili dijakom, smo hoteli zvedeti, zakaj pravzaprav točno gre pri Downovem sindromu in kaj lahko naredimo, da tem osebam olajšamo učenje. V ta namen smo povabili predstavnico društva staršev otrok z Downovim sindromom, da nam je približala potrebe in življenje posameznikov s to kromosomsko motnjo.
Predstavila nam je razloge za upočasnjen razvoj, ki je posledica kromosomske nepravilnosti, in simptome. Vsi smo površinsko poznali znake in posledice bolezni, smo pa ugotovili, da se zmožnosti teh oseb močno podcenjujejo, saj so v nekaterih primerih lahko normalno inteligentne oziroma imajo celo boljšo sposobnost pomnenja kot ostali. V večini primerov le nimajo dostopa do vseh informacij, ki so ponujene drugim. Torej bi bilo mišljenje, da imajo vsi posamezniki z Downovim sindromom motnje v duševnem razvoju zmotno. Videli smo, da torej velik problem predstavlja le pomanjkanje prilagojenega materiala za
učenje.
Po pogovoru s predstavnico društva nam je bilo torej lažje najti pot, po kateri smo se podali v projekt prostovoljstva. Dijaki bi lahko pod mentorstvom učiteljev izdelovali e-datoteke s programom Power
Point, na katerih bi v majhnih količinah posredovali znanje iz posameznega področja oz. predmeta. Kot profesorica nemščine sem se odločila, da lahko pripravimo prilagojen material za učenje tujega jezika, torej nemščine.
Program je bilo treba le še predstaviti dijakom. Na začetku sem bila kar malo skeptična, kako se bodo dijaki odzvali in ali bo zanimanje za ta projekt res tako veliko, kot sem si želela. Iz prakse sem vedela, da je
filozofija dijakov v večini taka, da sodelujejo le, če bodo za to nagrajeni in bo nagrada seveda nekaj, kar bo koristilo njim. Zavedala pa sem se tudi tega, da je končni izid takega projekta tudi neke vrste nagrada za vsakega izmed sodelujočih, saj je tako dobro delo neprecenljivo. Upala sem torej, da bodo dijaki videli pravi pomen in cilj našega skupnega projekta.
Prav vsi dijaki so me pozitivno presenetili. Ko sem jim idejo predstavila, so brez oklevanja začeli spraševati, kako lahko začnejo z delom. Vse sem jim natančno razložila in naše delo je potekalo s 'polno paro'.
Vsak si je izbral določeno temo, na podlagi te pa je lahko vključil v predstavitev največ deset podatkov. Teme so bile zelo različne - poimenovanje stavb, živali, hrane, delov telesa ... Prosojnice smo izdelali po jasnih navodilih. Začeti so morali z naslovnim diapozitivom, na katerem je bil z veliki tiskanimi črkami in pisavo v velikosti 72 napisan naslov teme (npr. Tiere).Naslednji diapozitiv je bila slika, povezana s posamezno temo. Pri slikah ni smelo biti teksta ali kakršnih koli animacij. Na tretjem diapozitivu je sledil naslov slike (npr. Hund) in pa izgovorjava, spet pisava v velikosti 72 in tokrat v malih tiskanih črkah. Barva pisave je bila črna, ozadje
diapozitivov pa belo. Pomemben je bil kontrast in čim manj nepotrebnih in motečih elementov na posameznih diapozitivih. Usedli smo se torej za računalnike in vsi z veliko vneme začeli ustvarjati naše diapozitive.
Teme so dijaki večinoma izbirali sami, saj sem jim dala prosto pot, da izberejo, kar se jim zdi pri našem pouku zanimivo in bi želeli posredovati naprej. Gradivo so iskali na spletu in v knjižnici. Dijaki so naš program jemali zelo resno in bili so zelo natančni. Pomembno se jim je zdelo, da delo opravijo dobro in učinkovito. Sama menim, da so se ob tem delu počutili dobro in so ga opravljali z veseljem. Obračali so se name z vprašanji in
komentarji, kot je: ''Vse slike morajo biti nujno dobre in zanimive, saj so namenjene otrokom.'' Ni jim bilo vseeno, kako zgleda končni izdelek, in vsi smo v uresničevanje ideje vložili veliko.
Ob zaključku projektnega tedna pa smo organizirali še delavnice v sklopu prostovoljstva. Vsi dijaki so torej lahko prispevali kar koli, da bi pomagali in obogatili program. Veliko so k projektu prispevali tudi mentorji, saj so morali vsak končani izdelek pregledati, ga shraniti na CD in predati predstavniku.
Veliko truda, prostih dni in zagnanosti je bilo torej vloženega v ta projekt. Za projekt je šola dobila celo državno priznanje, ki ga je iz rok predsednika republike prejela predstavnica dijaške skupnosti. Verjamem tudi, da nikomur od nas ni žal niti minute truda za ta projekt. Dokazali smo, da s prvo idejo in organizacijo že z majhnimi dejanji lahko pustimo dobro sled v življenjih pomoči potrebnih. Upam, da bomo vsi v prihodnje
večkrat sodelovali v podobnih projektih in polepšali še mnogo življenj. Vem, da si bomo vsi sodelujoči v tem projektu, tako učitelji kot dijaki, vse skupaj zapomnili kot dobro izkušnjo in bomo še večkrat izpeljali podobne projekte.
