Domov - > eŠR ->

Težave doktorskih kandidatov

15.12.2011, avtor: Natalija Pavlin / rubrika: aktualno

Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v preteklosti večkrat opozorila na negotovost doktorskih kandidatov, povezano s sofinanciranjem doktorskega študija. Pred dvema letoma je razpis zamujal za več mesecev od ustaljenega roka, prav tako pa se je vanj prvič (in brez soglasja študentov) vrinila tudi dikcija o vračanju sofinanciranih šolnin. Razpis je bil po več pozivih ŠOS nato vendarle tudi objavljen.

V lanskem študijskem letu je negotovost le še naraščala. Napeto stanje je nato presekala obljuba o “inovativni shemi” sofinanciranja doktorskega študija, ki pa je tudi v strokovni javnosti sprožila veliko kritik, na številne pomanjkljivosti sheme pa je opozarjal tudi ŠOS. ŠOS je ob razpisu opozarjala tudi na časovnico postopka, saj študenti po več kot polovici študijskega leta še vedno niso vedeli, ali bo njihov študij sofinanciran ali bodo morali (precej zajetno) šolnino in druge, s študijem povezane stroške, v celoti kriti sami. Prav tako so postopek administrativno (pre)počasi peljale univerze in tako po več mesecev zamujale z odgovori študentom, kako so rešili njihove vloge, na kar smo opozorili tudi MVZT.

ŠOS je ob inovativni shemi opozorila tudi na izplačevanje sofinanciranja "za nazaj", in sicer z besedami: "Problematično je, da se denar izplačujej“za nazaj”, ob predložitvi vseh računov, vključno s šolnino. To pomeni, da se ob vpisu kandidati, ki se vpisujejo na 3. bolonjsko stopnjo, znajdejo v negotovem finančnem položaju, saj morajo stroške vnaprej v celoti pokriti sami."

Reguliranje množičnosti študija na 3. bolonjski stopnji z naknadnim zaostrovanjem meril in višanjem šolnin ni pot v pravo smer. Vsi želimo kakovostne doktorske kandidate, vendar je za to potrebna omejitev razpisanih mest že pri vpisu tako, da bodo skozi “sito” prišli res najboljši. Tem pa naj se nato študij financira.

Dostopnost in kakovost študija na vseh treh stopnjah bolonjskih programov so gotova naložba v prihodnost, ne le študenta, temveč cele države. Dvig števila študirajoče mladine naj se na nacionalni ravni rešuje z ustrezno štipendijsko in zaposlovalno politiko, ne z grožnjo šolnin ali zmanjšanim sofinanciranjem.