Ma oštja, ta govori!

Andrés Valdés in Jana Kovač Valdés

… Andrés Valdés, veliki mojster pantomime, je prvič nastopil pred številnimi gledalci kot plesalec v cirkusu, ko je štel komaj štiri leta. Pri sedemnajstih je prvič odpotoval iz svoje rojstne Kube, pri enaindvajsetih pa jo je zapustil za skoraj petdeset let. A ko se je pred tremi leti vrnil v svoj domači kraj, da bi obudil prijetne spomine na otroštvo in najstniška leta, je ob prihodu zazrl veliko praznino, opustošenje in z bolečino v srcu začutil zabrisanost nekega njemu ljubega časa. V njegovi ulici ni bilo ničesar več, kar bi lahko prepoznal. Ničesar iz svojega otroštva ni našel. Še celo svojih prijateljev ne! Nekateri med njimi so bodisi ali odšli s Kube ali so jih ubili, nekaj jih je celo zapustilo ta svet. Zelo neprijazen je bil tudi njegov odhod iz rojstne dežele. Na meji so ga namreč pridržali in mu poočitali, kako to, da ima slovensko državljanstvo, saj je vendarle rojen na Kubi. In tisti, ki je rojen Kubanec, za zmeraj ostane Kubanec. Po neprijetnem pridržanju in izpraševanju so ga opozorili, da mora v prihodnje prinesti s seboj posebno turistično vizo. Sam pri sebi pa je sklenil, da se ne bo nikdar več vrnil v svojo rojstno deželo. Komaj je namreč čakal, da se vrne v Slovenijo, v svojo že pred šestinštiridesetimi leti izbrano domovino, kot rad pove. A njegova zgodba se začenja in diha povsem drugače. Polna je optimizma, srčnosti, neustavljivega ustvarjalnega žara, izzivov, potovanj, tudi odrekanj, da bi lahko delal to, kar je postalo njegovo življenje …

Madona, potem bi bil edini

Leta 1959 je odpotoval s Kube na Florido, kjer je nastopal s skupino kubanskih plesalcev. Nekega večera je po nastopu k njemu pristopila prikupna gospodična … Kaj je sledilo, preberite v ŠR!

… Komaj tri dni po prihodu v Ljubljano je že gostoval na slovenski televiziji. Po nastopu je doživel zanimive kritike. Ljudje so se namreč spraševali, kaj je narobe z njim, ali je gluhonem, je mar naše gore list … Spominja se svoje najljubše anekdote. »Ko so mi predlagali, da bi nastopal v nekih primorskih hribih, me je zaskrbelo, če imajo tam sploh elektriko. A so me potolažili. Tako sem pripravil nastop za primorskega gostilničarja, ki je bil velik ljubitelj gledališča. Iz svojega skladišča je namreč naredil majhen oder za 25 obiskovalcev. Prosil sem igralko Jerico Merzel, ki je šla takrat z menoj, naj me nauči, kako naj se v lepi slovenščini zahvalim gledalcem. Po enourni predstavi pantomime sem sklenil roke in z gromko zahvalo Prisrčna hvala nagovoril gledalce. Nakar je starejša gospa, ki je sedela spredaj, osuplo vzkliknila: Ma oštja, saj ta govori!«

Srečal se je tudi s Tomom Martelancem, takratnim republiškim sekretarjem za prosveto in kulturo v tedanji vladi Slovenije, ki mu je ponudil, da bi poučeval to, kar zna. Tako je začel. V tistem času si je ogledal veliko gledaliških predstav in opazil togo držo igralcev. Presunila ga je misel, da bi jim lahko pomagal zboljšati igro in obvladovati telo. Tudi v tem je videl svoje poslanstvo in smisel, da ostane v Ljubljani. Takrat ga je tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo povabila, da bi poučeval. Tako je bil kar nekaj let (od leta 1965 do 1973) tudi predavatelj na akademiji. Po tem je veliko delal v gledališčih kot svetovalec za gib, sodeloval in gostoval z goriškimi gledališčniki, pripravljal šolske programe … Odkril je, da zelo rad tudi predava, uči mlade … »Nekaj božanskega je, ko spremljaš mlade, kako se iz začetnikov prelevijo v izvrstne samostojne igralce.«

Srečanje z Jano

Rojena je bila za to. Jana Kovač Valdés, plesna (glasbena) pedagoginja doma iz Velenja, se je že kot sedemnajstletna dijakinja Srednje vzgojiteljske šole v Celju ukvarjala s plesom, ki ga je negovala tudi med študijskimi leti v Ljubljani. Svoji ljubezni do plesa ostaja zvesta že sedemindvajset let tudi poklicno. Po študiju je takoj začela poučevati sodobni ples. Na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani uči otroke do dvanajstega leta, vodi pa tudi plesne pripravnice. Kako se je srečala s pantomimo? Meni, da ji je ta bila usojena. »Vedela sem, da če želim biti dobra v plesu, se moram seznaniti z različnimi gibalnimi komunikacijami. Tako sem se leta 1979 udeležila seminarja pantomime, ki je potekal pod okriljem Javnega sklada za ljubiteljsko kulturo. Že po nekaj obiskih me je pantomima povsem prevzela. Seveda tudi gledališče. Tako sem ob svojem poklicu, torej poučevanju plesa, živela tudi za pantomimo, ki je pravzaprav svet gledališča, v katerem se lahko izražaš, potrjuješ, se lahko preobraziš v nekaj povsem drugega, kar sploh nisi … Tudi to me je med drugim pritegnilo, sploh pa odrske deske. Kajti ko jih enkrat doživiš, zmeraj znova zahrepeniš po njih.«

Takrat je tudi srečala Andrésa, ki je začutil, da ji je pantomima zlezla pod kožo. Tako jo je povabil, da se udeleži še drugih seminarjev, ki jih je med drugim pripravil tudi za skupino gluhonemih. Izkušnja z gluhonemimi ji je približala njihov svet tišine, ki je povsem drugačen, kot je svet tišine v pantomimi. Oni kretajo na svoj način, a tega v pantomimi ne smeš uporabljati, saj bi te razumeli le gluhonemi. Kretanje v pantomimi je namreč univerzalno, razumejo te lahko vsi, kar pa ne velja za kretnje gluhonemih.

Andrés ni prezrl Janine goreče zavzetosti in vzhajajoče se zaljubljenosti do pantomime … Tako se je začela tudi njuna zgodba …

Več o njuni dopolnjujoči in ustvarjalni dvojini pa v ŠR!