Vsebina časnika Šolski razgledi številka 3/2011
Na knjižni polici v uredništvu se že dolgo spogledujemo s privlačno knjižico Stara vrata našega pradedka – portali v Horjulski dolini. Tamkajšnja šola jo je izdala že leta 2004, dve leti pozneje pa nam jo je poslal Branko Lipnik, mentor likovnega krožka in fotokrožka, ki je v tistih letih na Osnovni šoli Horjul poučeval likovno vzgojo.
Beremo: »Tako kot drugje po naši deželi nam poleg naravne dediščine zbudijo pozornost tudi dela človeških rok, nekatera tudi stoletja stara. Že od daleč nas pozdravljajo zvoniki starih cerkev, ob Horjulščici, Šujici in še dalje po hribovskih vaseh pa nam zbudi radovednost prenekatera stara domačija.
Na žalost je tudi tukaj čas naredil svoje, razvoj je šel seveda naprej in bivanjske razmere so zahtevnejše. Vendar so marsikdaj po nepotrebnem, tako v mestih, po modnem nareku, staro plemenito arhitekturo podrli ali pa predelovali, dozidavali z modernimi materiali. Največ sreče so imela stara vrata …«
V knjižici so zbrani vsi ohranjeni portali, vsa stara vrata domačij v horjulski občini, ki so bila postavljena do prve svetovne vojne in niso bila preveč predelana; seveda vsa tista, ki so bila tedanjim horjulskim učencem dostopna, da so jih pod budnim očesom predanega mentorja ujeli v fotoaparat.
Vrata in posamezni detajli naj razveselijo in spodbudijo tudi vas. Povečini so sicer zaprta, toda … kaj se skriva za njimi? Odkrivajmo, odstirajmo, raziskujmo, opazujmo … Vsak dan v tem našem ljubem življenju. Morda ponovno sežete po Prešernovih verzih? Saj res, kdaj ste jih prebirali nazadnje? Morda bodo zdaj zveneli drugače, morda jih boste začutili na novo ...
Prešerna obožujemo in slavimo - zakaj ga ne beremo in poslušamo?
Ob prazniku
Prešeren, ki se je tako živo zavzemal za svobodno in samozavestno slovenstvo, bi bil na začetku enaindvajsetega stoletja, dvajset let po osamosvojitvi, resnično zgrožen, da sicer uradno in z veliko pompa častimo in slavimo njegov spomin, obenem pa slovenske založbe, nekoč zadolžene za duhovni razvoj mlajših in starejših bralcev, iščejo le dobiček na trgu, da ob državnih praznikih ne izobešamo zastav, da obožujemo uvožene stvari in vrednote in pozabljamo na svoje korenine. Več v uvodniku dr. Zorana Božiča.
Sprehajam se po Navju, nekoč imenovanem Pokopališče Sv. Krištofa, po starem ljubljanskem pokopališču. Skoraj že prastarem. Na deževen dan ni sprehajalcev in ni obiskovalcev. Mislim nate, dragi pesnik … Več v besedilu Dragi pesnik, ki ga poetu namenja Tanja Vamberger … Več v ŠR!
»Klik za več!«
Šola kot železniška postaja strahov
Naš komentar
To prispodobo je že pred četrt stoletja uporabil tudi pri nas dobro znani nemški sociolog Ulrich Beck, ko je analiziral posledice dolgotrajne strukturne brezposelnosti na poklicno usmerjeni izobraževalni sistem v sodobni družbi, ki jo zaradi vse večje negotovosti, s katero je v njej soočen posameznik, imenuje »družba tveganja«. V njej je šola, ki zaradi dolgotrajne strukturne brezposelnosti v družbi izobražuje za težko zaposljive poklice, vedno bolj podobna »železniški postaji strahov«, na kateri čaka pred okenci dolga vrsta mladih na »vozovnice za vlake, ki so večinoma itak prepolni ali pa ne vozijo več v zapisano smer«. Kljub temu pa oboji, tako uslužbenci za okenci kakor tudi mladi, ravnajo, kot da se ne bi nič spremenilo. Prvi še naprej »z veliko birokratsko vnemo izdajajo vozovnice«, pa čeprav sedaj »za Nikamor«, drugi pa se še naprej postavljajo v vedno daljše vrste, da bi prišli do vozovnic. Pravzaprav mladi, ki lahko izbirajo le med temi šolami in tem, da ostanejo doma, boljše rešitve niti nimajo. Več v ŠR, in sicer v komentarju Zdenka Kodelje!
Upajmo si
Opazujem, razmišljam, spoznavam
Kako lep bi bil ta svet, če bi znali vsi stopiti na stran resnice. Seveda je tako, da je vsaka resnica lahko zelo subjektivna. A borba za resnico je plemenito dejanje tistih, ki verjamejo v to, da ne zmaga vedno dobro nad zlim samo v pravljici, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Upati si stopiti na stran resnice je plemenito dejanje. Če to pomeni, da se izpostavimo, če to pomeni, da naredimo tisto, kar je prav, potem gremo v pravo smer. Ob tem pa ne pozabimo, da ima vsaka zgodba dve plati in da moramo, preden resnici verjamemo, opraviti veliko dela, pridobiti vsa dejstva in si ustvariti svojo sliko … Razmišljanje Žige Vavpotiča preberite v ŠR!
Ma oštja, ta govori!
Andrés Valdés in Jana Kovač Valdés
Iz pritajene svetlobe odrske luči še močneje osvetljujejo nemo govorico njegovega in njenega obraza. Kako zgovorna je njuna tišina! Kako izpovedno pretanjena je njuna mimika, pogled. Kot bi prvinska sila, povzdignjena iz njunih najskritejših globin, z vsakim gibom brisala nepotrebne besede, da bi telesi zmogli neovirano pripovedovati. Prevzame te. Pretok neustavljivih misli, ki jih le v tišini zmoreš zaobjeti. Z besedo se namreč lahko marsikatera misel ali razblini ali skrije za svojima sosedama. A njuna svetova – pantomime in besed – skušata ujeti sleherno misel, ki se poraja. Svetova Andrésa Valdésa in Jane Kovač Valdés. Spoznava ju Sanja Tošev in to prelije v pretanjen zapis za ŠR.
,
»Klik za več!«
Naloga ali nadloga
Ni življenja brez dolžnosti in odgovornosti
Večkrat se sprašujem, ali so domače naloge sploh še potrebne? Ali – kot se rado sliši v devetletki – da so naloge zaželene, niso pa obvezne? Kdo jih bo pisal, če ima izbiro in se nič ne zgodi, če pride v šolo brez naloge?
Poskušam najti odgovor, saj sem v osnovni šoli že več kot 36 let in spremljam različne spremembe, razmišljam o nalogi ali nadlogi in bi to rada delila z vami. Ali je pomembno, da učenec dela tudi doma ali pa ga pustimo več ur za računalnikom in pred televizijo? Več specialna pedagoginja Danica Zupin v svojem razmišljanju v ŠR!
Sporna bližnjica
O tem, kdaj ukaz »kopiraj-prilepi« postane kraja intelektualne lastnine
Svetovni splet nam je omogočil dostop do vseh vrst informacij in besedil, žal pa je vedno bolj uveljavljeno tudi prepričanje, da je vse, »kar visi na netu«, prosto za uporabo. Je tako rekoč brez avtorja, neke vrste ljudsko slovstvo, ki se s preprostim ukazom kopiraj-prilepi širi iz ene seminarske naloge v drugo, iz ene diplomske naloge v drugo, zdaj pa »oplaja« tudi že osnovnošolske spise. Ob tem se sprašujem, kako se bomo profesorji na vseh nivojih šolanja spopadali s problemom avtorstva besedil naše mladine. Srž tega problema po mojem mnenju ni le v lahkem dostopu do vseh vrst podatkov in posameznikovi želji po lagodnem življenju in hitrem uspehu, temveč tudi v tem, da imajo računalniško vedno bolj pismeni otroci čedalje hujše težave s koncentracijo, poslušanjem in branjem z razumevanjem, njihove jezikovne spretnosti so vedno slabše razvite, zaradi česar se tako ustno kot pisno težje izražajo. Kaj vse še ugotavlja profesorica slovenščine Barbara Kampjut, preberite v ŠR!
»Klik za več!«
Kaj smo še pripravili za vas?
Poučni akademski zgodbi Od bogov do živine popisuje Jasna Kontler Salamon, pišemo o temi letošnjih Pedagoško-andragoških dnevov (Udejanjanje načela individualizacije v vzgojno-izobraževalni praksi: ali smo na pravi poti?), objavljamo odprto pismo ministru in sestavljavcem Bele knjige izpod peresa štirih uglednih profesorjev (s podpisi pa je pismo podprlo še več deset drugih priznanih strokovnjakov), v katerem ugotavljajo, da so se žal strahovi, ki jih je sprožala že sama sestava skupine za pripravo Bele knjige, pri kateri je bila takoj opazna popolna odsotnost uglednih predstavnikov naravoslovja in matematike, izkazali za utemeljene … Poročamo tudi s seje strokovnega sveta za splošno izobraževanje in z javne razprave, ki jo je pripravila civilna pobuda Kakšno šolo hočemo, pišemo o inkluzivnosti v vzgoji in izobraževanju, o sodobnih gasterbajterjih, Tereza Žerdin pa svetuje, kako v kolektivu omiliti razhajanja med starejšimi in mlajšimi. V sliki in besedi vas vabimo na zimske radosti, zvedeli pa boste tudi, da so pri nas štiri osnovne šole, ki nosijo ime po Francetu Prešernu, pa tudi to, da je bil naš največji pesnik brez mobitela … Tudi to, kakšno zvezo ima Salman Rushdie z Radovljico, boste zvedeli v novih ŠR.
Ne prezrite!
S svojimi novostmi vas seznanjata naši največji založbi DZS in Mladinska knjiga, predstavlja pa se tudi Dijaški dom Drava Maribor, kjer se mladi zelo dobro počutijo – več v ŠR!
Pa tudi brez razmisleka o ekološki krizi ne gre – Vid Pečjak ima zato zasluge, in sicer s svojo novo knjigo Človek in ekološka kriza, ki si jo z malo truda in sreče lahko pridobite v naši tokratni Priložnosti za razgledovce!
