Ali je za državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo?
Naš komentar
To vprašanje se na prvi pogled zdi vsaj čudno, če že ne tudi neumno. V vsakem primeru pa je videti zgolj kot retorično vprašanje, na katerega že vnaprej vemo odgovor, in zato sploh ni pravo vprašanje. Tak napačen vtis nastaja zato, ker se zdi, da je zdaj – ko vlada široko soglasje o tem, da je zaradi globalizacijskih procesov usoda mnogih držav in njenih gospodarstev vedno bolj odvisna od znanja – pritrdilen odgovor na to vprašanje samoumeven. Kajti brez dobrega visokega šolstva je tudi cilj, in sicer na znanju temelječa družba, ki ga sodobne razvite države in seveda tudi Slovenija želijo doseči, nedosegljiv. Če torej država lahko doseže ta zanjo izredno pomemben cilj samo, če ima dobro visoko šolstvo, potem iz tega logično sledi, da je za državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo. Empirični dokaz, da se razvite države tega zelo dobro zavedajo, se kaže tudi v veliki skrbi, ki jo vlade teh držav namenjajo visokemu šolstvu. Ukrepi, s katerimi poskušajo posamezne države zagotoviti dobro visoko šolstvo, se sicer razlikujejo, enako se razlikujejo tudi pogledi na to, kaj sploh je dobro visoko šolstvo. Toda kljub vsem razlikam imajo ti ukrepi in pogledi tudi marsikaj skupnega. Politika povečevanja deleža prebivalstva z visoko izobrazbo je gotovo nekaj takega. Gledano z vidika uresničevanja te politike je videti, da visoko šolstvo za državo ne more biti dobro, če ne zmore zagotoviti načrtovanega večjega odstotka visoko izobraženih državljanov. Vendar to še ne pomeni, da je visoko šolstvo za državo dobro že zgolj zato, ker zagotavlja uresničevanje tega cilja. Potrebna je vsaj še kakovost pridobljene visoke izobrazbe. Brez nje je vse skupaj le stvar statistike in navideznega dviga izobrazbe. A tudi če visoko šolstvo v neki državi omogoča oboje, še ni nujno, da je za državo, ki tako šolstvo ima, to zares nekaj dobrega. Če denimo diplomanti nimajo možnosti za ustrezno zaposlitev, ker denimo gospodarstvo zaradi nezadostne razvitosti ne ponuja njihovi izobrazbi in aspiracijam ustreznih delovnih mest, bodo ostali nezaposleni ali pa bodo odšli v razvitejše in bogatejše države, kjer njihovo znanje potrebujejo. Tako bodo s svojim znanjem pripomogli k razvoju države, ki v njihovo izobraževanje dotlej ni vlagala nič. Slabše razvita država pa bo tako posredno financirala bogatejše in razvitejše. To pa je dvojna škoda za državo, ki ima le dobro visoko šolstvo, ne pa tudi dejanskih možnosti zaposlovanja visoko izobražene delovne sile: po eni strani ne more izrabiti svojega »človeškega kapitala«, po drugi strani pa z vlaganjem v izobraževanje svojih državljanov, ki se po diplomi zaposlijo v bolj razvitih državah, svoj konkurenčni položaj v odnosu do teh držav le še poslabšuje. Zato se v takih primerih zdi, da za državo pravzaprav ni dobro, če ima dobro visoko šolstvo, saj vanj veliko vlaga, koristi od tega pa imajo predvsem drugi. In večji kot je »beg možganov«, slabše je za državo, iz katere bežijo. Paradoks je torej naslednji: boljše kot ima taka država visoko šolstvo, slabše je zanjo. Razen, če je njeno visoko šolstvo tako dobro, da z njim služi na račun tujih študentov. Žal pa je običajno tako, da imajo bolj razvite države tudi boljše visoko šolstvo, ki je za tuje študente privlačnejše.
Seveda je to le en vidik obravnavane problematike. Gledano z drugega zornega kota se zdi, da je kljub temu za vsako državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo, saj rešitev prej omenjenega paradoksa ni v tem, da se odpove dobremu visokemu šolstvu, temveč v zagotovitvi pogojev za odprtje zadostnega števila kakovostnih delovnih mest, ki bodo diplomantom omogočala dobro zaposlitev. A tudi če tega ne zmore zagotoviti, je bržkone prav, da država ponudi svojim državljanom čim boljše visoko šolstvo, saj jim s tem, če jim že ne more zagotoviti primernega dela, omogoči pridobiti vsaj kakovostno izobrazbo, ki jim bo kot posameznikom pomagala, da najdejo delo v bolj razvitih državah. Toda ob tem se postavlja vprašanje, ali je visoko šolstvo v primeru, ko je v ospredju investiranje v »osebni kapital«, še vedno javno dobro. Če ni, potem postanejo aktualne tudi znane teze tistih ekonomistov, ki zagovarjajo plačljiv študij in nujnost posameznikovega sofinanciranja lastnega študija, ker je to investicija v samega sebe, od katere ima sam tudi največje koristi. In to ne glede na to, ali se zaposli v državi, v kateri se je šolal, ali v kateri drugi. Če bi študent plačal vsaj del svojega študija, bi država, v kateri se je šolal, ne bila toliko oškodovana, ko bi se zaposlil v kaki drugi državi. Še vedno pa bi bila, saj je – če je hodil v brezplačne javne šole – plačevala celotno njegovo dotedanje šolanje. V tem se lepo vidi, da vsaj nekatere bogate in razvite države služijo na račun revnih in manj razvitih. To pa ni zgolj slabo za manj razvite države, ampak je tudi krivično. Gre za krivičnost na globalni ravni: pravno in tudi drugače je dobro poskrbljeno za čim lažji pretok delovne sile med državami, ne pa tudi za delitev stroškov šolanja tistih, ki se po diplomi zaposlijo v drugih državah.
Če upoštevamo zdaj oba nakazana vidika obravnavane problematike, lahko sklenemo, da je za državljane nedvomno dobro, da ima njihova država dobro visoko šolstvo, saj jim le takšno omogoča pridobiti dobro izobrazbo, brez katere ni mogoče po pošteni poti priti do dobre zaposlitve ne doma ne v tujini. Če pa je tisto, kar je dobro za državljane, dobro tudi za državo, potem je tudi za državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo ne glede na to, ali se ji ga splača imeti ali ne. Do enakega sklepa lahko pridemo tudi po drugi poti. Vprašajmo se, ali je za državo dobro, da ima slabo visoko šolstvo. Prepričan sem, da je pravi odgovor, da za državo to ni dobro. Iz tega sledi, da je zanjo dobro, da ima dobro visoko šolstvo. Če pa kdo misli, da je resnica nasprotna, namreč, da je za državo dobro, da ima slabo visoko šolstvo, potem je dokazno breme na njem. On je tisti, ki mora dokazati, da je res.
ZDENKO KODELJA
