Vsebina časnika Šolski razgledi številka 9/2011

Uvod

Tokratna likovna oprema Šolskih razgledov je povem vsakdanja. S sprehoda v naravi. Postali smo med kozami in kozicami, starimi komaj ducat dni. Tako prisrčne so bile, nežne in svojeglave, kakšna celo malce nerodna. Prevzelo nas je njihovo istrsko domovanje. Očarale so nas, nagajivke male. Pa se podajmo na kozji potep tudi po tej številki našega in vašega časopisa.

S srcem in znanjem med knjigami

Šolska knjižnica

Zadnjih nekaj mesecev se veliko piše o raznih ugotovitvah v zvezi s pismenostjo in testiranji tudi naših otrok (osnovnošolcev). Ugotovitve niti niso tako slabe, kljub temu, da jih politika prefinjeno uporablja pri navajanju dejstev, ki ji trenutno koristijo. V teh besedilih je zaznati trende, da bo doseženi standard delovanja šolskih knjižnic v osnovni šoli, ki je bil načrtno organiziran, vzdrževan in podprt od ministrstva in zavoda za šolstvo, zaradi ekonomskih interesov porušen. V osnovnih šolah se namreč zaradi vsesplošnega varčevanja dogaja, da prevzamejo delo knjižničarja (ali pa so na to mesto razporejeni) ljudje, ki nimajo znanja in ne izkušenj iz knjižničarstva; tam so pač zato, da nekdo sposoja knjige. Pogosto so to tudi delavci, ki si tega dela morda ne želijo ali pa do branja in dela s knjigami nimajo posebnega odnosa, ga ne čutijo kot svoje prvo poslanstvo, med drugim ugotavlja Sonja Antolič.

, »Klik za več!«

Ali je za državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo?

Naš komentar

To vprašanje se na prvi pogled zdi vsaj čudno, če že ne tudi neumno. V vsakem primeru pa je videti zgolj kot retorično vprašanje, na katerega že vnaprej vemo odgovor, in zato sploh ni pravo vprašanje. Tak napačen vtis nastaja zato, ker se zdi, da je zdaj – ko vlada široko soglasje o tem, da je zaradi globalizacijskih procesov usoda mnogih držav in njenih gospodarstev vedno bolj odvisna od znanja – pritrdilen odgovor na to vprašanje samoumeven. Kajti brez dobrega visokega šolstva je tudi cilj, in sicer na znanju temelječa družba, ki ga sodobne razvite države in seveda tudi Slovenija želijo doseči, nedosegljiv. Če torej država lahko doseže ta zanjo izredno pomemben cilj samo, če ima dobro visoko šolstvo, potem iz tega logično sledi, da je za državo dobro, da ima dobro visoko šolstvo.

A vendar se Zdenku Kodelji poraja kopica vprašanj in zanimivo razmišljanje.

»Klik za več!«

Vzgojni bankrot staršev in šole

Nasilje mladoletnikov nad starši

Nesprejemljivih in nasilnih odnosov mladoletnikov do staršev je občutno več, kot jih je bilo nekoč. Tovrstno nasilje je zadnji družinski tabu, ki javnosti počasi razkriva svoj zlohoten obraz, a kljub temu ostaja zaskrbljujoča prikrita grožnja. Družba sicer namenja veliko denarja v terciarno preventivo, torej tisto, ki se ukvarja že s posledicami in z zdravljenjem, a to so le zadnji poskusi, da bi se stvari spremenile. Žal so večinoma neuspešni. Zakaj je tako? Kaj je ozadje tega nesprejemljivega nasilja? Kako prepoznati prve znake? Kako bi se morala družba s tem spoprijeti? O tem se je s priznano hrvaško profesorico na Filozofski fakulteti na Reki dr. Jasminko Zloković, ki se je na Hrvaškem ena od prvih pogumno lotila te pereče teme, pogovarjala Sanja Tošev.

Deluje!

Jaz, Glasser in teorija izbire

Zadnji marčevski konec tedna sem preživela na Bledu na seminarju Glasserjeva kakovostna šola na Slovenskem. Vtisi prvega dne so se skupaj z utrujenostjo strnili v misel o neskončnem trajanju procesov, ki sem jih začela spoznavati pred petintridesetimi leti in jih ljudje odkrivajo ponovno ali še vedno, marsikdo pa jih sploh še pozna ne. Ob opazovanju izvajalcev, tako odraslih kot otrok, in sodelovanju v nekaterih delavnicah je bistvo začelo delovati. Misel je dala misel, beseda besedo, in v dnevu po seminarju so se začele utrinjati in uresničevati ideje, nad katerimi sem navdušena, ker delujejo!

Če bi šolski sistem upošteval najpreprostejše človekove potrebe, sposobnosti in vrednote, bi z njegovo pomočjo ljudje ostali ali postali bolj zdravi, pozitivno usmerjeni in uspešni. Naučili bi se ustvarjati v svoje dobro in v dobro drugih, torej sodelovati. To bi pregnalo ali vsaj omililo revščino in omogočilo več dela in z delom več zaslužka. Več denarja bi lahko namenili učenju in razvoju, saj bi ga veliko manj potrebovali za odpravljanje zasvojenosti ter raznih drugih anomalij, motenj in bolezni. Tako navdušeno piše Tatjana Furjan.

»Klik za več!«

Kako so se likali

Štefan Bogdan Šalej – dr. politologije

Pred približno tremi leti je prišel iz Brazilije. Tja se je preselil pred petdesetimi leti iz Slovenije. Zdaj je v Ljubljani direktor Mednarodnega centra za pospeševanje podjetništva. Njegova soproga je brazilska veleposlanica v Republiki Sloveniji. Torej je njuno bivanje tu verjetno le začasno.

Štefan Bogdan Šalej je bil rojen med drugo svetovno vojno v Ljubljani, potem pa je živel v Šentjurju pri Celju. Tam je končal osnovno šolo, po drugi gimnaziji v Celju je odšel k staršem v Brazilijo. Zdaj živi tam le še sestra, starši so umrli. Kljub dolgoletni odsotnosti iz Slovenije še zmeraj govori odlično slovenščino in se ima za Slovenca, pravzaprav za slovenskega Žida. V Braziliji je končal gimnazijo, diplomiral in doktoriral iz politologije. S predavanji občasno gostuje na univerzah po svetu. Zdaj se pripravlja na predavanje v Indiji. Delal je v gospodarstvu, bančništvu, vladnih službah, v raznih komisijah in svetih, a se je ne glede na delovno mesto nenehno srečeval z izobraževanjem. Izobraževanje, pravi, je njegova obsedenost. Ko je prevzel mesto predsednika gospodarske zbornice v drugi največji brazilski zvezni državi, je bilo v različnih podjetjih zaposlenih pet milijonov delavcev. Za svoj program je zanje izbral tri prednostne naloge: izobraževanje – prvič, drugič in tretjič. Kritizirali so ga, češ da je za gospodarstvo pomemben dobiček. Zanj pa je izobraževanje pomembnejše. Človek se vpraša, zakaj je nekdo, ki je politolog in je torej strokovnjak za politiko, človek, ki kroži med gospodarskimi organizacijami, bolj obseden z izobraževanjem kot poklicni pedagogi ali ljudje, ki se znajdejo v politiki kot odgovorni za razvoj šolskega sistema in izobraževanja. Odgovor najdemo v njegovi osebni zgodovini. Z njim se je pogovarjala Tereza Žerdin.

Preberite v ŠR!

Superbabica Fanči

Ambasadorka projekta Simbioz@

Oktobra se bosta ob računalniku združila dva svetova. Mladi bodo svojim radovednim babicam in dedkom pokazali, da računalnik resnično ne grize. Takšno je namreč mišljenje večine starejših, ki se prav zaradi neznanja in tako neutemeljenega strahu na veliko ogibajo tej »veliki škatli«. Strah pa je že premagala Fanči Moljk, simpatična upokojena učiteljica slovenščine, dejavna novinarka, predana fotografinja in ponosna babica.

Tisti, ki jo poznajo, jo opisujejo kot zanimivo navdušenko nad športom in kulturo, z odprtim pogledom na svet. Se še spominjate televizijske nadaljevanke Superbabica (v angleščini Supergran)? Drobcene ženice s smešno kapo in velikimi (nadnaravnimi) sposobnostmi? Ko spoznate Fanči, je televizijska Superbabica namreč prva asociacija, ki se pojavi. Zato je za vlogo predstavnice starejših in ambasadorke projekta Simbioz@, s svojimi roza lasmi, idealna. A tudi njeni začetki z računalnikom niso bili lahki … Superbabico predstavlja Tina Cavnik.

»Klik za več!«

Istanbul

Mesto na dveh celinah

Letalo se počasi začenja spuščati proti letališču in človek se še sploh ne zaveda, koliko lepega in presenetljivega bo doživel na svojih počitnicah v večmilijonskem turškem mestu! Že samo letališče je precej živahno, turistov kar mrgoli naokrog. Taksisti čakajo, mahajo in krilijo z rokami, turistični delavci s tablicami privabljajo potencialne goste, ob vsem tem pa sodobna tehnologija preverja, če je kateri od potnikov pripeljal s seboj tudi novodobno bolezen – svinjsko gripo. Ko smo se odpravili, da bi ujeli taksi, nas je njegov voznik nasmejano sprejel, odpiral in zapiral vrata avtomobila, spravljal prtljago in že na začetku našega izleta oznanjal pravo nasprotje od prvotnega pričakovanja. Nič težav ni ne s prevozom in ne s sporazumevanjem. Človek se preprosto ujame v domačo govorico in se sporazume ... Navdušenje deli z nami Manja Žugman Širnik.

Trend: vseživljenjsko učenje

Japonska–Slovenija

Na Andragoškem centru v Ljubljani so marca gostili predavateljico z Japonske, dr. Naoko Suzuki, izredno profesorico in raziskovalko pri Tokushima University na Japonskem, ki se že skoraj dvajset let ukvarja z raziskovanjem področja nadaljnjega izobraževanja in izobraževanja odraslih. Spregovorila je o razvoju in položaju vseživljenjskega učenja na Japonskem z zgodovinske perspektive in z vidika sodobnosti ter predstavila nekatere zglede dobre prakse pri delu z ranljivimi skupinami, ki so jih že razvili.

Pri nas se je mudila prav v tistih dneh, ko je Japonsko presenetila veriga naravnih nesreč. Srečno se je vrnila domov in tudi vsi njeni so na varnem. Kaj pa je povedala? O tem Vesna Selan Kure. Več preberite v ŠR!

Kaj še smo pripravili za vas?

Praktični poduk iz bontona ali plakat s kravo, ki prežvekuje; besede naše stalne kolumniste pa so tokrat namenjene podcenjeni tehniki … Kabinetna znanost pozablja, da teče življenje zunaj znanstvenih institucij – tako kot letijo čmrlji kljub znanstvenim ugotovitvam, da zaradi neustrezne aerodinamike ne morejo leteti. Ker pa čmrlji ne znajo brati znanstvene literature, letijo veselo naprej … Tako tokrat zdravnik Viljem Ščuka v svojem podlistku Kokakola in čips. Droga in seks. Dajmo! V cerkvi so bili pet ur, od tega se je tri ure zbiralo denar in prodajalo zelenjavo. Zares pravo razočaranje. Na trenutke je preprosto zaprla oči in si skušala predstavljati kaj drugega, da je sploh lahko zdržala … Tako tokrat Monika Bizjak in njene Afriške prigode. Objavljamo odmeve na Belo knjigo, pišemo o nasilju mladoletnikov nad starši, prijemu storyline, ki si utira pot tudi k nam, beseda je o prepletu sodobnega gospodarstva, zgodovine in slovenščine, pravzaprav o povezavi Koper–Doberdob–Trst. Spoznali boste najmlajše novomeške raziskovalce, dva športu predana, in sicer tekaškega trenerja Urbana in Luko, mladeniča z železno voljo, in še marsikaj in marsikoga …

Ne prezrite!

Kaj pripravljata za vas založbi Izolit in DZS?