Z ustvarjalnostjo ali brez nje

Uvodnik

Mislim, da je bilo v drugem razredu osnovne šole, ko nam je učiteljica dala za domačo nalogo naučiti se na pamet neko pesmico po svoji izbiri, češ da bo drugi dan na obisku šolski inšpektor in da bomo recitirali. Na nalogo sem se spomnil šele naslednje jutro na poti v šolo. Tako sem si med hojo v nekaj minutah pesmico kar izmislil in upal, da ne bom poklican.

Recitiral sem prvi. Učiteljica me je na koncu vprašala, kje da sem našel tako lepo pesmico. Priznal sem, da sem si jo izmislil. Oštela me je in zdelo se je, da je pri tem pretiravala zaradi inšpektorjevega obiska. On pa se je dvignil s stola in me glasno pohvalil. Ne spomnim se njegovih besed, vendar so se mi zdele takšne s težo. Težo, ki jo še dandanes občutim kot nekaj, kar je oznamovalo mojo življenjsko pot – kot nekakšno odkritje, presvetlitev, ko se ti vse, kar si slutil, nenadoma prikaže pred očmi in zaradi česar prestopiš neko navidezno mejo.

Pozneje me je življenje obdarilo s tem, da sem lahko okusil ustvarjalnost v umetnosti in znanosti. To se mnogim še vedno zdi posebnost, ljudje namreč pogosto menijo, da se ustvarjanje v znanosti razlikuje od onega v umetnosti. Prvo razumejo kot dobro strukturirano aktivnost, ki jo motivira in poganja radovednost, drugo pa bolj kot ne kakor nestrukturirano aktivnost, ki temelji na emocijah. Vendar zame med ustvarjanjem v znanosti, inženirstvu ali umetnosti nikoli ni bilo prepoznavnih razlik. Menim, da je ustvarjanje – ne glede na področje – identičen intelektualni proces, ki ga poganja posamezniku lastna muza, to je navdih, nekakšen notranji impulz, ki pa ga realizira vsakdo po svoje neodvisno od snovi in področja, na katerem deluje.

Ljudje se strinjajo z menoj, ko pravim, da sloni ustvarjanje na napakah, dvomu in nekonformizmu, celo na lenobi in slabem spominu. Hkrati pa je težko reči, da bi nekdo, ki dela veliko napak, bil ustvarjalnejši od onega, ki jih ne dela, ali da bi bil ustvarjalnejši nekdo, ki je bolj len ali pa ker mu je spomin bolj upešal kot nekomu drugemu. Pablo Picasso je dejal, da so umetniki, ki spremenijo sonce v rumeno pego na platnu, in da so umetniki, ki spremenijo rumeno pego na platnu v sonce. Ni nekaj artefakt kar samo po sebi, biti mora v kontekstu in povezavi z ustvarjalcem in okoljem, v katerem nastane. Tudi v znanosti ni drugače. Odkritje Higgsovega bozona je odkritje zaradi Higgsa, ne zaradi bozona, ta je bil tam že od prej.

Obseg ustvarjanja je kot volumen s tremi stranicami, te so znanje, ideje in kultura razvoja. Resnično znanje nastaja z lastno izkušnjo in raziskovanjem, je informacija, ki si jo umestil v življenje in emocije. Različnost med ljudmi, njihovimi izkušnjami in mnenji, sproža nastajanje novih zamisli. Ideja vedno nastane, ko trčita različni ideji, kot če bi trčili molekuli, razpad pa bi povzročil nastanek drugačnih sestavov. Nastajanje znanja in idej pa se lahko dogaja le v okoljih s kulturo razvoja, v okolju, ki sprejema, podpira in nagrajuje ustvarjalce za njihove dosežke. Tako kot pri prostornini je tudi obseg ustvarjanja največji, ko so vse tri stranice uravnotežene; če ena umanjka, je ne glede na velikost ostalih dveh stranic prostornina nič.

Če Slovenci govorimo o ustvarjalnosti, počnemo to s posebnim spoštovanjem, s ponosom se spominjamo naših najvidnejših ustvarjalcev, znanstvenikov in umetnikov, ki smo jih zapisali v zgodovinske učbenike. Vendar je ta tematika obrobna in ne pride v ospredje družbenopolitičnih razprav niti v najbolj vročem predvolilnem času. Paradoksalno je, da se po tolikih letih krize, ki nas najeda tudi zaradi tega, ker nimamo razvojnih strategij in omenjene kulture razvoja, še dandanes ne posvečamo ključnim vsebinskim razvojnim vprašanjem. Ta so za nas in še bolj za rodove, ki prihajajo, (kdo tega še ne ve) življenjskega pomena. Ne potrebujemo ustvarjalnih politikov, pač pa potrebujemo politike, ki se bodo naslonili na ustvarjalce.

JADRAN LENARČIČ