Dobro delo se obrestuje

Otroci priseljencev

Enakopravnost otrok priseljencev z otroki slovenskega večinskega prebivalstva zagotavlja deseti člen Zakona o osnovni šoli, obenem pa jim omogoča tudi učenje materinščine. Leta 2007 so dopolnila k desetemu členu omogočila otrokom priseljencev, da se sistematično učijo slovenščino kot drugi/tuji jezik, učiteljem in učiteljicam pa sistemizirane ure. Pomemben je tudi Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (2007), ki omogoča dveletno prilagojeno ocenjevanje otrok priseljencev.

Na naši šoli je bilo v minulem šolskem letu sedemnajst otrok priseljencev vpisanih k uram slovenščine kot drugega/tujega jezika. A v šolo jih je nato hodilo le štirinajst, kajti staršem štirih ni uspelo urediti ustrezne dokumentacije za prihod v Slovenijo. V prvi polovici šolskega leta se je trinajstim otrokom priseljencem pridružil še eden, in sicer na prošnjo razredničarke, saj je pri njem zaznala pomanjkljiv slovenski besedni zaklad – izhaja iz slovensko-hrvaške družine. Od trinajstih otrok priseljencev jih osem prihaja s Kosova, pet iz Makedonije.

Učijo se svoj jezik

V tretjem letu dela z otroki priseljenci je prišlo do pomembnih prelomnic in sprememb. Prva sprememba je bila to, da smo vpeljali materni jezik in kulturo otrok priseljencev v pouk. Poleg rednega pouka in ur slovenščine kot drugi/tuji jezik so obiskovali ti otroci še ure materinščine. Na šolo sta iz Ljubljane prihajala enkrat na teden učitelj makedonščine in učiteljica albanščine Zekirija Šainoski in Alma Bejtullahu. Povezali smo se z Bronko Štraus z Ministrstva za šolstvo in šport, ki je pomagala vzpostaviti stik z obema učiteljema. Na drugi sestanek s starši priseljenci je prišla tudi Dragica Motik z Zavoda RS za šolstvo in poudarila, da je zelo pomembno ohranjati materinščino. Staršem je svetovala, naj doma uporabljajo svoj materni jezik.

Druga pomembna sprememba je bilo prizadevanje za učenje o medkulturnem dialogu vseh na šoli. Skupaj z učiteljem makedonščine in učenci, ki so prišli iz Makedonije, smo v tretjem razredu izpeljali uro, pri kateri so z učenci spregovorili o vzrokih za selitve, predstavili podobnosti med Slovenijo in Makedonijo, prisluhnili so slovenskim in makedonskim pesmim (denimo Pogumna Lenka Toneta Pavčka v obeh jezikih), spoznali makedonsko cirilico in se v njej podpisali. Na medkulturno uro so prišli tudi starši nastopajočih otrok priseljencev. Nanje so bili zelo ponosni. V naslednjih mesecih so izpeljali podobne ure, poleg slovensko-makedonskih še slovensko-albanske, tudi v drugih razredih.

Trojezično vabilo je delovalo

Tretja pomembna sprememba je bilo knjižno gradivo v maternem jeziku otrok priseljencev. Poleg slovenskih, angleških in italijanskih knjig so v šolski knjižnici zdaj tudi makedonske. S temi oblikami povezovanja, ki zajemajo tudi slovensko večinsko prebivalstvo, prehajamo počasi od večkulturne družbe v medkulturno, ko prihaja do stika med nosilci različnih kultur. Vrhunec medkulturnega dialoga je bila medkulturna prireditev ob dnevu šole (marca lani), na kateri so se prepletali slovenski, makedonski in albanski jeziki. Otroci priseljenci so namreč spregovorili in zapeli tudi v svojem maternem jeziku … Preberite v ŠR!